Logotip Delavske godbe Trbovlje
DELAVSKA GODBA
TRBOVLJE
O dirigentu   |  Zasedba orkestra   |  Diskografija   |  Nastopi 
Povezave   |  WAP   |  DGT-novice   |  Knjiga gostov   |  Prva stran

O orkestru


Dajte mi gosli, da vam zasviram,
da vam izpojem, kar v srcu je mojem.

(O. Župančič)

Kratka predstavitev (pdf format)


Po doslej znanih zapiskih in pisnih spominih je v Trbovljah prva pihalna rudarska godba delovala že pred letom 1872, tj. pred letom, ko je razdrobljene trboveljske rudnike pokupila dunajska bančna družba in ustanovila Trboveljsko premogokopno družbo, ta pa organizirala enoten rudnik Trbovlje. Leta 1891 je godbenik Herman ustanovil drugo rudarsko godbo in jo vodil leto dni. Po njegovi smrti sta njeno vodstvo prevzela brata Oto in Ernest Puncer. Godba je nastopala javno ob raznih priložnostih in rudarskih manifestacijah. Po rudarski stavki v letu 1903 so jo razpustili. V istem letu je uprava rudnika Trbovlje ustanovila posebno "Pazniško delavsko godbo", ki je delovala v okviru Pazniškega in delavskega podpornega društva Trbovlje. To "uradniško" godbo je od leta 1903 do 1918 vodil Franc Pavlič kot kapelnik. V svoje vrste so najboljše godbenike vabili s tem, da so jim pri rudniku nudili boljše zaposlitve.

Delavska godba Trbovlje leta 1903Potem, ko je bila leta 1903 zaradi stavke rudarjev razpuščena dotedanja rudarska godba in ko so v tem letu pohiteli z ustanovitvijo "Pazniške delavske godbe", so tudi domači rudarji in napredni delavci vnovič ustanovili svojo pihalno godbo. Pobudnika in ustanovitelja sta bila Ivan Mlakar, tajnik strokovne organizacije, in Vencel Rinaldo. Delavska godba Trbovlje je tako zaživela leta 1903. Pomoč pri njeni ustanovitvi je nudilo takratno konzumno društvo, ki je godbi tudi kupilo nove instrumente. Prvi kapelnik novoustanovljene godbe, ki je po doslej znanih podatkih štela okoli dvajset članov, je bil Gašper Turnšek. Pri poučevanju mu je nudil veliko pomoč Simon Grahar iz Zagorja, glasbenik in učitelj večine godbenikov tedanje generacije. Za Turnškom je vodstvo godbe za eno leto prevzel Alojz Draksler. Za njim so godbo vodili kapelniki Ivan Kerča, Korndorfer in avtopodjetnik Kačnik. Leta 1911 pa je vodstvo godbe prevzel kapelnik Stanko Kolenc. Vodil jo je do leta 1914, ko je bil mobiliziran v vojsko. V tem času je godba sodelovala na delavskih oziroma rudarskih manifestacijah in praznikih. Kolikor je znano, samostojnih koncertov v tem času godba ni prirejala. Od leta 1914 do leta 1917 je Delavska godba Trbovlje životarila. Precej godbenikov je bilo vpoklicanih v takratno avstrijsko vojsko, bili pa so tudi brez kapelnika - dirigenta. Mali ansambel (le 10 do 12 godbenikov) je "držal skupaj" 13-letni klarinetist Tone Hudarin, kasneje uspešni dolgoletni dirigent Delavske godbe Trbovlje. Leta 1917 se je iz vojske vrnil Stanko Kolenc in vnovič prevzel vodstvo godbe. Na njenem čelu je bil leto dni, ko je mesto kapelnika prevzel rudar Alojz Draksler. Godbo s 24 glasbeniki je vodil do svoje smrti leta 1927. V tem času je godba sodelovala v številnih rudarskih in delavskih manifestacijah, ob rudarskem prazniku Barbari, delavskem prazniku 1. maju na Mrzlici, na shodih rudarjev in drugih javnih prireditvah delavskega, občinskega in revirskega značaja. Draksler pa ni bil zadovoljen le s koračnicami, zato je začel za nastope godbe pripravljati tudi koncertne programe. Salonski orkester Delavske godbe 
TrbovljePo Drakslerjevi smrti je vodstvo godbe prevzel dotedanji klarinetist Tone Hudarin, rudniški nameščenec. Nadaljeval je začeto delo in z vso natančnostjo ter resnostjo študiral in pripravljal koncertne skladbe. Hkrati se je ves posvečal izobraževanju novih kadrov, pisanju not za posamezne instrumente, dopolnjevanju instrumentov ter skrbel za vsakokratno vzorno predstavitev godbe. Že v tistih letih je godba pripravila vsako leto svoj letni koncert, na katerem se je predstavila z novimi in vedno težjimi skladbami. Poleg tega so godbeniki vsako leto izvedli po šest promenadnih koncertov v rudarskih stanovanjskih kolonijah, kot tudi v zgornjem delu Trbovelj. Njihovo sodelovanje z rudarji pa se je kazalo tudi na pogrebih ponesrečenih in umrlih rudarjev. Skratka, ni bilo prireditve, javne ali delavske, včasih tudi državne ali cerkvene, na kateri ne bi sodelovala Delavska godba Trbovlje. Nastopala je tudi na zletih Svobod v Mariboru, Celju in Ljubljani. V času krize leta 1935 so godbeniki štirinajst dni koncertirali na Ljubljanskem velesejmu. Iz tistega časa izvirajo tudi prvi posnetki trboveljske godbe za Radio Ljubljana. Za zadovoljitev potreb na raznih zabavnih in drugih kulturnih prireditvah v času med obema svetovnima vojnama je Delavska godba Trbovlje ustanovila tudi zabavne ansamble oziroma manjše orkestre. Tako so pod njenim okriljem delovali ansambel "Šramel" ter salonski in godalni orkester. Pod vodstvom mladega in obetavnega kapelnika Hudarina je umetniška pot godbe, ki je v tem obdobju štela 40 članov, vodila strmo navzgor vse do okupacije leta 1941.

Zaradi napredne usmerjenosti godbenikov so se v delovanju Delavske godbe Trbovlje po prihodu okupatorja pojavljale številne težave. Posamezni člani so leta 1943 odšli v partizane, tako da jih je v naslednjem letu pri godbi ostalo le še 18. Delavska godba Trbovlje v NOBTudi ti so se septembra 1944 skupno vključili v narodnoosvobodilno vojsko. Boja proti okupatorju se je udeležilo 35 godbenikov. Iz Delavske godbe in drugih godb iz Trbovelj je bila na osvobojenem ozemlju Gornje Savinjske doline ustanovljena godba štaba IV. operativne cone. Nastopala je na številnih mitingih, proslavah in drugih prireditvah, ki so se odvijale na osvobojenem ozemlju. Pred začetkom okupatorjeve ofenzive v decembru 1944 je bila godba razpuščena, godbeniki pa razporejeni v posamezne enote. Instrumente so skrili v grobnici cerkve v Gornjem gradu, upajoč, da jih bodo po končani ofenzivi oziroma po osvoboditvi lahko ponovno uporabili, vendar so jih Nemci našli in zaplenili. Za osvoboditev Slovenije je življenja žrtvovalo štirinajst članov Delavske godbe Trbovlje. Po končani drugi svetovni vojni so se prve vaje orkestra pričele že maja 1945. Godbenike je vnovič vodil Tone Hudarin. Pri zbiranju instrumentov iz raznih virov jim je pomagala predvsem sindikalna organizacija rudarjev. Težave so se pojavljale tudi pri obnavljanju uničenega oziroma izgubljenega notnega gradiva. V hudi stiski jim je priskočila na pomoč železničarska godba Sloga iz Ljubljane. Manifestacije ob osvoboditvi domovine so bile pogoste in na vsaki od teh je sodelovala tudi Delavska godba Trbovlje. S prostovoljnim delom so godbeniki sodelovali na akcijah povojne obnove domovine, bodisi s fizičnim delom bodisi s kulturnimi nastopi v Trbovljah, pa tudi drugod. To pa še ni vse. Načrtna vzgoja novega rodu godbenikov ter vztrajno in požrtvovalno strokovno delo so v sorazmerno kratkem obdobju nekaj let Delavski godbi Trbovlje omogočili, da je postala najboljši ljubiteljski pihalni orkester, tako v slovenskem kot tudi jugoslovanskem merilu. Ob koncu štiridesetih let je Delavska godba Trbovlje štela od 40 do 45 članov. S takšnim številom godbenikov je praktično delovala naslednjih trideset let.

Na republiškem tekmovanju pihalnih orkestrov januarja 1949 v Celju si je Delavska godba Trbovlje izborila pravico nastopa na zvezni reviji pihalnih godb v Beogradu. 25. januar 1950 je bil za trboveljske godbenike nepozaben dan. Na omenjeni reviji so pod vodstvom Toneta Hudarina osvojili častno prvo mesto. Za nagrado je godba jeseni leta 1952 gostovala na Koroškem v Avstriji in z navdušujočim koncertom v Celovcu potrdila visoko raven glasbenega znanja. Vsa naslednja leta so bila za Delavsko godbo plodna in polna uspehov. Aprila leta 1955 je godba igrala na zveznem festivalu rudarskih društev v Kreki in zopet zasedla prvo mesto. Na festivalu amaterskih skupin leta 1958 v Ohridu so si trboveljski godbeniki priborili primat v konkurenci pihalnih orkestrov. Po končanem nastopu je skladatelj Blaž Arnič navdušeno vzkliknil: "Pa fantje, saj to je zvok, saj to je simfonični zvok !"

Zabavni orkester Delavske godbe TrbovljePotem, ko je prenehal z delom uspešni in znani Trboveljski plesni orkester (TRPLOR), je jeseni leta 1957 Delavska godba Trbovlje ustanovila veliki zabavni orkester, katerega vodstvo je prevzel Mihael Gunzek. Orkester so v glavnem sestavljali člani Delavske godbe Trbovlje, ki so že prej sodelovali v TRPLOR-u. Zasedba je bila popolna - štirje saksofoni, pet trobent, štiri pozavne, itd.. Orkester je že na Silvestrovo 1957 v Delavskem domu v Trbovljah igral stotinam navdušenih poslušalcev in plesalcev. Kmalu po ustanovitvi je postal eden najboljših amaterskih zabavnih orkestrov v državi. To je dokazal s tem, da je na zveznem tekmovanju pihalnih godb in zabavnih orkestrov, ki je potekalo od 13. do 19. julija 1958 v Ohridu, dosegel prvo mesto. Zabavni orkester je s koncertnimi programi gostoval v Senovem, Krmelju, Hrastniku, Mariboru, Zagorju, Ljubljani, Trstu in drugod. Z delom je prenehal konec leta 1962, saj se je v tistem obdobju več članov orkestra in godbe zaposlilo pri poklicnih orkestrih v Ljubljani, prave in takojšnje zamenjave zanje pa ni bilo. Na tem mestu velja tudi omeniti, da je v obdobju 1956-58 precej godbenikov igralo tudi v trboveljskem simfoničnem orkestru, ki ga je vodil Albin Weingerl, takratni ravnatelj Glasbene šole Trbovlje. Orkester je dosegel največjo afirmacijo prvega decembra 1956, ko je nastopil ob otvoritvi novega Delavskega doma v Trbovljah. Kljub temu, da je simfonični orkester konec leta 1958 razpadel, pa so godbeniki še naprej nastopali v raznih instrumentalnih skupinah, sestavljenih po potrebi. Le-te so sodelovale pri izvedbi koncertov, spevoiger, operet in oper, ki jih je v glavnem pripravljal Jože Skrinar.

Po uspehih, ki jih je godba dosegla z zmago na reviji pihalnih godb Jugoslavije leta 1950 v Beogradu in na kasnejšem gostovanju leta 1952 v Avstriji, so se porodile prve želje po nakupu novih instrumentov in ustanovitvi mladinske godbe pod okriljem Delavske godbe Trbovlje. Zaradi izredne popularnosti se je v njene vrste želelo vključiti mnogo mladih fantov. Zavoljo tega je prevladalo mnenje, da ustanovijo mladinsko godbo, ki bi v bistvu predstavljala najboljšo šolo za bodoče kadre. Mladinska godba je bila ustanovljena leta 1953, vodil pa jo je dirigent Andrej Tavšič ob pomoči Franca Medveška, sicer člana Delavske godbe. Po letu dni vaj je mladinska godba že samostojno nastopila. S celovečernimi koncerti je gostovala v Ljubljani, Celju, Mariboru, Kopru, na Jesenicah in v Beogradu. Junija 1955 je mladinska godba nastopala po mestih v Franciji, v katerih so živeli slovenski izseljenci. Med rojaki so zapustili najboljše vtise, le-ti pa so se jim na ta ali oni način zahvaljevali za veselje, ki so ga mladi godbeniki prinesli s seboj iz domovine. Leta 1958 so mladinsko godbo zavoljo dosežene kakovostne ravni in ustrezne starosti njenih članov pripojili k seniorski Delavski godbi Trbovlje.

Delavska godba Trbovlje leta 1963V letu 1963 se je po dolgih letih nadvse uspešnega dela Tone Hudarin zaradi bolezni prenehal ukvarjati z umetniškim vodstvom Delavske godbe Trbovlje. Z njegovim odhodom se je končala izredno pomembna etapa v razvoju godbe - v organizacijskem, strokovnem, umetniškem ter drugih pogledih. Godba je v tem času zgradila in opremila svoje prostore, nabavljeni so bili novi instrumenti z normalno uglasitvijo, godbeniki so dobili nove komplete uniform, orkester pa se je okrepil z mladimi in zagnanimi godbeniki. Vse to je predstavljalo izjemno dobro odskočno desko za doseganje še večih uspehov. Iz Hudarinovih rok je prevzel dirigentsko palico Mihael Gunzek, njegov učenec, ki je zrasel iz Delavske godbe Trbovlje, se izpopolnjeval v glasbenih središčih doma in po svetu ter postal profesor glasbe na ljubljanski Akademiji za glasbo. Z vso vnemo, znanjem in sposobnostjo se je lotil požrtvovalnega dela. V času njegovega umetniškega vodstva je prišlo v vrstah godbenikov do številnih generacijskih zamenjav, saj so številni godbeniki z dolgoletnim stažem postopoma prenehali igrati. Čedalje večji je bil dotok učencev iz Glasbene šole Trbovlje, godba pa je manjkajoče zasedbe instrumentov prav tako poskušala pokrivati sama z intenzivnejšim izobraževanjem ter štipendiranjem njenih članov pri nadaljnjem šolanju na glasbenih šolah. V začetku osemdesetih let je godba štela osemdeset članov, v svoje vrste pa je prvikrat vključila tudi ženske godbenice. Orkester se je zelo pomladil, tako da je leta 1983 povprečna starost godbenikov znašala 29 let. Poleg povečanja števila godbenikov in nabave najsodobnejših Yamahinih in Selmerjevih instrumentov, ki sta predstavljala garancijo za doseganje tehnične in zvočne popolnosti, je bila nadvse pomembna tudi sprememba programa izvajanih skladb. Že pod Drakslerjem in Hudarinom se je godba odlepila zgolj od igranja koračnic, budnic in promenadnih koncertov, pod Gunzkovim vodstvom pa je pričela uvajati in izvajati modernejše in še zahtevnejše skladbe. Zato tudi uspehi niso izostali. Vrstili so se od tekmovanja do tekmovanja in vrh dosegli leta 1974 na svetovnem prvenstvu pihalnih orkestrov v Kerkradeju na Nizozemskem s fenomenalno osvojitvijo prve nagrade in zlate medalje v najvišjem tekmovalnem razredu ter s podelitvijo priznanja ameriške ambasade trboveljski godbi kot najboljšemu tujemu ansamblu. Visoko kakovostno raven in dolgoletno glasbeno tradicijo so trboveljski godbeniki potrdili s ponovno osvojitvijo prvih mest na tej eminentni prireditvi še v letih 1978 in 1981. Na svetovnih prvenstvih pihalnih orkestrov se Delavska godba Trbovlje ni mogla kosati z nekaterimi tujimi pihalnimi orkestri predvsem zaradi številčno slabše instrumentalne zasedenosti in neustreznega razmerja med posameznimi instrumenti. To pomanjkljivost v tehnični popolnosti pa je nadomestila z nečem drugim - neposrednostjo izvedb. Slednjo pa je bilo moč doseči le z notranjim navdušenjem in temperamentom. Prav to pa je bila prednost trboveljskih godbenikov pri merjenju znanja, moči ter umetniške izpovednosti, tudi na najvišji svetovni ravni. Odtod izvirajo doseženi uspehi in navdušenje med publiko kot tudi med glasbenimi strokovnjaki. V zadevnem obdobju pa so vrstila tudi razna področna in republiška tekmovanja, snemanja, izdajanje plošč in kaset, gostovanja doma in v tujini, ... Na teh tekmovanjih je Delavska godba Trbovlje osvajala prva mesta, z izjemo leta 1969, ko ji je na republiškem tekmovanju pihalnih orkestrov v Kopru pripadlo drugo mesto. Vseh teh uspehov so bili Trboveljčani neznansko veseli in nanje ponosni, kar so ob številnih priložnostih tudi dokazali.

Delavska godba Trbovlje leta 1993Leta 1989 je umetniški vodja Delavske godbe Trbovlje postal profesor Alojz Zupan, ki se je kot namestnik dirigenta že prejšnjih 25 let ukvarjal s pripravljanjem godbenikov na razne nastope in tekmovanja. Z bogatim instrumentalnim znanjem in dolgoletnimi izkušnjami na področju orkestrskega muziciranja mu je uspelo kvaliteto trboveljske godbe povzdigniti povsem na sam vrh glasbene poustvarjalnosti, tako da s tega vidika Delavska godba Trbovlje predstavlja vzor ostalim slovenskim pihalnim orkestrom. Z izvajanjem najzahtevnejših skladb koncertnega repertoarja trboveljska godba že meji na orkester simfoničnih pihal, trobil in tolkal, o čemer pričata osvojeni prvi mesti na državnem prvenstvu leta 1991, kot tudi na svetovnem prvenstvu pihalnih orkestrov v Kerkradeju na Nizozemskem leta 1993. Na prvenstvih pihalnih orkestrov Slovenije, ki so se odvijala oktobra 1995 v Mariboru, maja 2000 v Krškem in maja 2003 v Trbovljah, pa je Delavska godba Trbovlje pod vodstvom prof. Zupana postala državni prvak v koncertno-umetniški skupini.

Na podlagi vrhunskih uspehov, ki jih orkester dosega že vrsto let, je Organizacijski odbor 14. svetovnega prvenstva pihalnih orkestrov (WMC 2001) povabil Delavsko godbo Trbovlje, da je 21. julija 2001 v Kerkradeju na Nizozemskem znova nastopila na tej eminentni prireditvi, tokrat v prestižni koncertno-umetniški skupini. Ob tej priložnosti je orkester izvajal zahtevna dela A. Comitasa, G. Rossinija, P. Hindemitha in R. Goloba ter osvojil končno absolutno osmo mesto - uvrstitev, kakršne na dosedanjih svetovnih prvenstvih ni uspelo doseči še nobenemu od slovenskih pihalnih orkestrov.

Leta 2007 je profesor Zupan prenehal z umetniškim vodenjem Delavske godbe Trbovlje in je dirigentsko palico predal Jožetu Kotarju, dolgoletnemu članu godbe in izrednemu profesorju za klarinet na ljubljanski Akademiji za glasbo ter soloklarinetistu v Simfoničnem orkestru Slovenske filharmonije.

Godbeniki so do leta 1945 v glavnem izvirali iz vrst rudarjev in drugih delavcev rudnika Trbovlje. Zato je bila Delavska godba Trbovlje od svojega začetka pa do konca druge svetovne vojne v bistvu rudarska godba. Z nastajanjem novih industrijskih obratov in z razvojem drugih gospodarskih ter negospodarskih dejavnosti pa se je tudi struktura članstva godbe zelo spremenila. Tako Delavsko godbo Trbovlje dandanašnji sestavljajo osnovnošolci, srednješolci, študentje, uslužbenci številnih podjetij, pa tudi godbeniki, ki so zrasli iz njenih vrst, vendar so se po končanem študiju zaposlili kot poklicni glasbeniki. Za uspešno kulturno poslanstvo so bila godbi poleg plaket, ki jih je prejela za dosežene rezultate na raznih tekmovanjih in srečanjih, podeljena številna priznanja, odlikovanja in nagrade (Prvojunijska nagrada občine Trbovlje, Gallusova plaketa, nagrada Prešernovega sklada, državna odlikovanja, ...). Najvišja priznanja (Prešernova nagrada, nagrada Prešernovega sklada, Bettetova nagrada, Gallusova plaketa, idr.) so prejeli tudi nekateri najzaslužnejši člani godbe, ki so ji s svojim umetniškim, strokovnim in organizacijskim delom pripomogli do tako visoke kakovostne ravni. Delavska godba Trbovlje je bila v vseh letih svojega delovanja navzoča skoraj pri vseh dogodkih gospodarskega, kulturnega in javnega življenja. Skorajda ni bilo v Trbovljah prireditve, ki ji godba ne bi nadela slavnostnega obeležja. Na številnih nastopih so trboveljski godbeniki poželi odlična priznanja publike in strokovnjakov, odnesli najvišje lovorike ter se uveljavili kot najpomembnejši kulturni ambasador nekdanjih in sedanjih Trbovelj.


Najžlahtnejša odličja Delavske godbe Trbovlje
 

Mnogo truda, energije, volje, potrpežljivosti, idealizma in ljubezni do glasbe je bilo vloženega, da smo trboveljski godbenice in godbeniki dosegli neprecenljive uspehe; mnogo odrekanja in odtegovanja od družin, marsikaterih osebnih ter družinskih praznikov - vse na račun privrženosti godbi. Vendar pa smo bili ob tem nagrajeni z občutkom osebnega zadovoljstva, da smo hvaležnemu in navdušenemu poslušalstvu dali nekaj lepega in plemenitega. Iskreno želimo, da bo tako tudi v prihodnje.





Literatura: 

Tine Lenarčič, "80 let Delavske godbe Trbovlje: 1903-1983", Delavska godba Trbovlje, Trbovlje (1983). 

Dokumentacija Delavske godbe Trbovlje.


O dirigentu   |  Zasedba orkestra   |  Diskografija   |  Nastopi   |  Povezave 
WAP   |  DGT-novice   |  Knjiga gostov   | Prva stran


Datum zadnje spremembe: 13. marec 2007.


© 1997-2007, Delavska godba Trbovlje. Vse pravice pridržane.
Začetek strani